O pisanju bloga in preteklosti

Ali je pisanje bloga sploh zame?

Že nekaj let razmišljam kaj bi rada počela v prostem času. Glasba? Šport? Kuhanje? Potovanja? Risanje? Pisanje pesmi? 

Zdi se mi, da se velika večina mladostnikov v današnjem svetu težko najde in ker sem tudi sama ena izmed njih, sem se odločila, da bom o tem kako na svoje življenje gledam jaz ter kaj počnem začela pisati blog. Moj namen pisanja ni osredotočanje le ne eno temo, saj si želim preizkusiti, prebrati in razmisliti o čim več stvareh, ki mi bi me lahko navduševale.

Ker nikoli ne veš, ali je stvar zate prava, sem se odločila, da poskusim 

J. HABERMAS: "KAJ POMENI OPRAVITI S PRETEKLOSTJO DANES

Prebrala sem članek nemškega filozofa in sociologa Jürgena Habermasa (klikni za članek) ter glede na njegova razmišljanja podala nekaj svojih. (Če se komu članka ne da brati, Habermas govori o režimu druge svetovne vojne in hladne vojne, o zatiranosti človekovih pravic (predvsem o pravici do svobodnega izražanja in volje) ter o tem kako se veliko ljudi odzove na preteklost.) 

Sama sem poskušala najti nekaj vzrokov zakaj se ljudje v sodobni družbi na preteklost tako odzivajo. 

Habermas je opisoval različno odreagiranje na preteklost glede na družbo v kateri se je dogajanje odvijalo. Medtem ko so nekateri odreagirali z maščevanjem, so drugi preteklost preprosto prezrli in šli naprej. Prezrta preteklost se mi zdi v današnjem času vse pogostejša predvsem zaradi tehnologije, napredkov ter vse večje obveščenosti (večji kapaciteti) podatkov - kaj se dogaja in kako stvari stojijo danes? Vendar pa se mi zdi preteklost vsakega posameznika (bolj ozka preteklost, ne družbena o kateri razpravlja Habermas) včasih pretirano 'cenjena'.

 Včasih se s preteklostjo tako obremenjujemo, da zabrišemo sledi med resničnim in neresničnim.

Habermas izpostavi tudi družbeno razmišljanje ter omeni to, da človek pozablja na tradicijo. S tem se strinjam, saj je ljudem postalo vseeno. Vendar zakaj? Zaradi prevelikih krivic, ne težnje po boljšem, z zadovoljstvom ob vsaki majhni, nepomembni stvari? Ker se v današnjem svetu vsak zanima le za svoj napredek, smo kmalu zadovoljni z vsako pohvalo. Zadovoljni smo s sabo samo, če nas nekdo opazi. Zakaj bi se torej trudili ter pritegovali pozornost na dober način? Če bi se tu že šlo za pozornost, bi bila človeška rasa lahko vsaj toliko iznajdljiva, da bi iskala spoštovanje namesto pozornosti, ker traja dlje. Svet bi bil lahko lepši samo z enim majhnim premikom naprej.

K ne spreminjanju preteklosti, bi vključila tudi medije. Denar je sveta vladar. Medijske hiše so v lasti 'vlade'  ta pa nam pove tiste informacije s katerimi nas ima pod kontrolo. Vse več je vojn, nemirov, beguncev. . .  Strahu. Želja po oblasti, denarju, kontroli. Ali ljudstvo držijo v strahu, ali pa v preteklosti. Tradicija mogoče sploh ne obstaja? Kaj če je to le še ena igra, le še eno prikrito pravilo s strani glavnih, katero nas usmerja po njihovih navodilih? Ali bi bilo boljše, če se proti temu borimo, ali preprosto sprejmemo in naredimo najboljše kar v teh pogojih lahko? Kaj bi bilo če bi…

Ljudje se včasih preveč obremenjujemo s svojo preteklostjo. Zaradi našega neprestanega pogleda nazaj, ter refleksij o tem, kaj bi lahko bilo boljše velikokrat pozabimo, kaj bi lahko naredili boljše v prihodnjem času. 

Zanemarjamo naše cilje in pozabljamo vlagati naše 100% napore v prihodnost zaradi nečesa, kar je včasih bilo. . .  Pri Habermasu lahko izpostavim problem vojn in zatiranja prebivalstva. Še dandanes mnoga društva ter izgnanci želijo nekakšno izplačilo, za to zemljo, tisti uboj… Pa je od druge svetovne vojne minilo že več kot 70 let. Svojo navezanost na preteklost nekateri celo opravičujejo z izgovori da: Niso dobro živeli, so imeli hude duševne stiske… Saj ne rečem, to je treba razumeti in ne obsojati. Povedati želim, da mnogo ljudi na preteklost da preveč. Spremeniti je ne moramo. 

Odločimo pa se lahko ali bomo glede nje kaj ukrenili, ali bomo zaradi nje jokali, se smilili sami sebi in se nanjo tako osredotočili, da bo postala izgovor za sedanjost. 

V današnjem času se razvija ogromno stvari, vendar pa se mi zdi, da mišljenje ostaja na neki točki. Preteklost se ponavlja. Še vedno živimo v isti družbi, ki jo Habermas opisuje. Problem pa je, da se ne osredotočamo na DRUŽBO, vendar na problem posameznika. Ker je prehajanje med razredi lahko, zaradi učenja mišljenja preteklih ljudi, so na vodilnih položajih mnogokrat tisti, kateri ne znajo razmišljati po svoje. Ali se preteklost ponavlja zaradi tega? Ali mogoče razvoj tehnologije toliko vpliva na naše mišljenje, da se preprosto ne znajdemo več? Ali se osredotočamo na napačne informacije? Glede zadnjih vprašanj, bi si lahko odgovorila z Adornovim rekom, da 

Zavedno s sabo nebi moglo nikoli nositi takšne pogube kot nezavedno. 

V današnjem svetu nas obkroža toliko informacij, da mnogo katere pozabimo ali jih prezremo, saj se nam zdi, da le-te niso pomembne. Mnogo katerih stvari se ne zavedamo, mnogo katerih stvari se zavedati niti nočemo, saj je brez nekaterih resničnih problemov življenje lažje, vendar pa se s tem problemi le povečujejo. Kdor ne odpusti, se nenehno vrača v preteklost. Če se z nekim problemom v preteklosti soočimo, smo z njim opravili, sami sebe pomirili. Problema smo se zavedali in ga rešili. Če problem zanikamo, spregledujemo (npr: lakota, vojne v Afriki) ga nikoli ne rešimo. In taki problemi so za človeštvo najuhjši. Za določenega posameznika seveda ne. Vsak posameznik zase se že potrudi, da svoj primer odpravi, če ga ne mora sam, gre k zdravniku, psihologu, socialni delavki... Problemi človeške družbe pa so mnogokrat prezrti, najdejo se izgovori, da je to problem vlade, problem te in one združbe, rase…