DRUŽBA - A živimo v škatli?
Vsakdo izmed nas se je že srečal z vprašanjem ZAKAJ, odgovor nanj pa je bil vedno le ZATO. Kot otroci smo še veliko spraševali po vzrokih, nikoli nismo ničesar pričakovali, nato pa, kar naenkrat, vsak izmed nas določena vprašanja čez leta neha spraševati, saj odgovora nanje nikoli ne dobimo. In to je tisti prvi korak, kjer se omejimo.
Prav tako imamo v glavi trditve, da nekaj nujno potrebujemo, za to pa moramo odšteti denar, ali pa naš čas, v resnici pa nam ta stvar sploh ne koristi, je samo družbeno sprejemljiva. Kapitalizem ni demokracija in ne glede na to, kako obrnemo, denar danes postavlja vrednost vsaki stvari, ki jo lahko vidimo, slišimo, vohamo… In ker se nam zdi, da bomo vredni le, če bomo nekaj imeli, slepo sledimo temu toku denarja, vodilni pa nas obračajo tako, kot se jim zahoče. Ali res nekaj tako NUJNO potrebujemo, da se oddaljimo od naših lastnih ciljev?
Spet pridem do tega, da v resnici zahodna civilizacija zdravi samo simptome. Žalostna sem. Grem ven, da pozabim na žalost. Nikoli pa se zares ne zazremo sami vase in tako ne najdemo tistega vzroka. Sicer se življenjska doba na Zahodu povišuje, vendar smo kot celotna družba vedno bolj bolni. In zaradi tega zdravljenja le simptomov se sicer počutimo malo boljše, vendar pa tista notranja ne izpopolnjenost ostaja, počutimo se prazni, ujeti, brezpredmetni.
In vedno pridemo do enih in istih težav. Ali izzivov? Prav tako se sama velikokrat vprašam, zakaj nam družba sama od sebe postavlja neke določene stvari za težave. Mar je to res? Ravno v ugovoru na oceno mature iz Slovenščine sem napisala, da to, ali je za nekoga nekaj izziv oz. težave popolnoma odvisno od posameznika. Mnogo stvari v našem življenju pa je družba izpustila in nas mnogo teh sploh ni naučila. Ker je tako lažje voditi?
Več kot veš, lažje, bolj samostojno in pametnejše boš prišel skozi življenje. Več kot veš, težje te ljudje prinesejo okoli. In znanje je navsezadnje res tisto, na čimer temelji to, kako živimo, razmišljamo, se odzivamo.
Tudi v resničnem življenju smo začeli blokirati ljudi, situacije, nove povezave in novo snov za učenje. Tudi sama sem taka, da bežim pred problemi. Nanje pozabim. Po eni strani sem flegmatik. Čisti. Mesec dni nazaj pa sem se odločila, da je prvi korak k strmenju problema v oči to, da vsako stvar naredim do konca, kar je bilo prej res resnično redko. In še danes se učim. Ko zapiram restavracijo se mnogokrat naslednje jutro zgodi, da me sodelavka opozori na kaj vse sem pozabila. In včasih me to res razjezi, vendar pa so taki pogovori vedno samo lekcija za naprej.
Ker sledimo tistemu, kar na ni namenjeno, postanemo leni, nimamo energije, nič se nam ne da. Zdolgočaseni smo, ker vedno in vedno in vedno izbiramo druge, nikoli pa sami sebe. In vrtimo se v tem krogu znotraj naše majhne škatle, izven katere pa gredo le posamezni ljudje, ki pa se mnogim zdijo nori, vendar pa so v sebi srečni in izpopolnjeni. Sledi sebi, bolj se splača.
Živeti se ne da naučiti. Zakaj dovolimo, da nas stvari, ki se jih ne da naučiti, pričakovati in predvideti nekdo uči, zakaj pričakujemo? Zakaj predvidevamo? Zakaj najprej pripadamo drugemu in šele nato sebi?
Z ljubeznijo, Urška.
Prav tako imamo v glavi trditve, da nekaj nujno potrebujemo, za to pa moramo odšteti denar, ali pa naš čas, v resnici pa nam ta stvar sploh ne koristi, je samo družbeno sprejemljiva. Kapitalizem ni demokracija in ne glede na to, kako obrnemo, denar danes postavlja vrednost vsaki stvari, ki jo lahko vidimo, slišimo, vohamo… In ker se nam zdi, da bomo vredni le, če bomo nekaj imeli, slepo sledimo temu toku denarja, vodilni pa nas obračajo tako, kot se jim zahoče. Ali res nekaj tako NUJNO potrebujemo, da se oddaljimo od naših lastnih ciljev?
Spet pridem do tega, da v resnici zahodna civilizacija zdravi samo simptome. Žalostna sem. Grem ven, da pozabim na žalost. Nikoli pa se zares ne zazremo sami vase in tako ne najdemo tistega vzroka. Sicer se življenjska doba na Zahodu povišuje, vendar smo kot celotna družba vedno bolj bolni. In zaradi tega zdravljenja le simptomov se sicer počutimo malo boljše, vendar pa tista notranja ne izpopolnjenost ostaja, počutimo se prazni, ujeti, brezpredmetni.
Ker s svojimi pričakovanji ne znamo pričakovati, da nam plavanje z zaprtimi očmi v globoki morski vodi, polni skal pač ne bo pomagalo pri tem, da bi se skalam izognili.
In vedno pridemo do enih in istih težav. Ali izzivov? Prav tako se sama velikokrat vprašam, zakaj nam družba sama od sebe postavlja neke določene stvari za težave. Mar je to res? Ravno v ugovoru na oceno mature iz Slovenščine sem napisala, da to, ali je za nekoga nekaj izziv oz. težave popolnoma odvisno od posameznika. Mnogo stvari v našem življenju pa je družba izpustila in nas mnogo teh sploh ni naučila. Ker je tako lažje voditi?
Več kot veš, lažje, bolj samostojno in pametnejše boš prišel skozi življenje. Več kot veš, težje te ljudje prinesejo okoli. In znanje je navsezadnje res tisto, na čimer temelji to, kako živimo, razmišljamo, se odzivamo.
Tudi v resničnem življenju smo začeli blokirati ljudi, situacije, nove povezave in novo snov za učenje. Tudi sama sem taka, da bežim pred problemi. Nanje pozabim. Po eni strani sem flegmatik. Čisti. Mesec dni nazaj pa sem se odločila, da je prvi korak k strmenju problema v oči to, da vsako stvar naredim do konca, kar je bilo prej res resnično redko. In še danes se učim. Ko zapiram restavracijo se mnogokrat naslednje jutro zgodi, da me sodelavka opozori na kaj vse sem pozabila. In včasih me to res razjezi, vendar pa so taki pogovori vedno samo lekcija za naprej.
Če se v eni lekciji našega življenja ne naučimo tistega, kar nam je namenjeno znati, se bodo enake stvari ponavljale čez celo življenje.
Ker sledimo tistemu, kar na ni namenjeno, postanemo leni, nimamo energije, nič se nam ne da. Zdolgočaseni smo, ker vedno in vedno in vedno izbiramo druge, nikoli pa sami sebe. In vrtimo se v tem krogu znotraj naše majhne škatle, izven katere pa gredo le posamezni ljudje, ki pa se mnogim zdijo nori, vendar pa so v sebi srečni in izpopolnjeni. Sledi sebi, bolj se splača.
Živeti se ne da naučiti. Zakaj dovolimo, da nas stvari, ki se jih ne da naučiti, pričakovati in predvideti nekdo uči, zakaj pričakujemo? Zakaj predvidevamo? Zakaj najprej pripadamo drugemu in šele nato sebi?
Z ljubeznijo, Urška.
Ni komentarjev: