SAMOPODOBA - Oh, ta naš ego!

EGO nam megli pogled na tisto nekaj več kar obstaja. Ego, tihi sovražnik, kot mu rada rečem sama, je sicer del vsakega izmed nas. Vendar pa ga sama v naši družbi vedno bolj opažam. Tudi sama pri sebi. Prva stvar, o kateri sem razmišljala v zvezi z egom je ta, da sem se vprašala, kdaj nam postane pomemben naš status v družbi. Kdaj se začnemo 'egoistično' dokazovati drugim? Kdaj se spremenimo iz nedolžega otroka v nekoga, ki je vase negotov, ki potrebuje neko 'pumpanja'? In moj odgovor na to je, da taki postanemo takrat, ko začnemo stvari, predvsem materialne vrednotiti, jih postavljati v sistem. To se zgodi, ko začnemo vrednotiti sami sebe na podlagi nekoga drugega, pri tem pa ne upoštevamo tega, da ima vsak svoj talent in svoj namen. Ko svoj notranji glas začnemo zanemarjati in se nekako podredimo načinu življenja, kjer v naših glavah prevladujejo misli: " Jaz sem boljša, to sem naredila bolje. "  

Nekje v procesu našega odraščanja se nam v glavo najprej vcepi misel NISEM DOVOLJ DOBRA, TEGA NE BOM POSKUSILA, ne razmišljamo pa o tem, da bomo sami sebe nadgradili s tem, ko bomo neko stvar večkrat ponovili. In ravno zato se vsi tistih stvari, ki nam gredo dobro oklepamo z obema rokama, pa čeprav na splošno o svetu, ki nas obdaja nimamo pojma.

 In hodimo samo po tisti poti, kjer vemo da smo dobri, kjer ne bomo prejemali kritik, kjer se bomo lahko dokazovali z nečim kar že znamo.

Saj ne pravim, da ni slabo da počneš nekaj kar ti gre, problem nastane takrat, ko začnemo o naših talentih in ipd. razmišljati na način: " Tu sem najboljši," In kar naenkrat pridobimo toliko ega, da sodimo o vseh stvareh vsepovprek. Takih misli tudi sama najprej nisem opazila. Vendar pa pridejo tako tiho in neopazno, da moraš biti na to res pozoren, če želiš posledice tega EGA videti tudi pri sebi. Najprej je opravljanje, nato ocenjevanje, primerjanje, misli kot: " Boljši/a sem, opazili me bodo, kdo me gleda..., " in sami dobro vemo, da tudi večina izmed nas razmišlja o tem, da to ni prav. Vendar pa se tu nebi smelo končati.

Če razmišljamo še ne pomeni, da določeno stvar ozavestimo.

Menim, da bi mi sami vedno potrebovali izhajati iz svojega bistva. Ego nam megli pogled na tisto nekaj več, megli nam presojo kaj je prav. Tu lahko podam primer opice in ribe. Ker se je opica tako zelo želela dokazati da je dobra, je ribo vzela iz vode in jo pustila ob reki. Menila je, da je najboljša, saj je nekomu pomagala, nekoga je rešila, se dokazala, pri tem početju pa je ribo ubila, na kar sama sploh ni pomislila.

Sama sem nekaj časa okrog po svetu hodila z mislijo: " Zakaj bi nekaj dala, če pa ne bom dobila istega nazaj? "

 Zakaj torej? S tem ko dajemo, zbiramo kamne v našem mozaiku (kako gradimo naš mozaik?). Lahko si tudi predstavljaš, da z vsako stvarjo, ki jo nekomu da, VSAKIČ, ko greš čez ta svoj ego, zgradiš del stene v brezpredmetnem praznem prostoru. Ko zgradiš dovolj veliko steno, lahko vanjo vgradiš vrata, ki ti dajo možnost iti naprej. In prideš na naslednjo 'stopnjo' v tvojem življenju. Na stopnji, ker se boš z novim znanjem (ki si ga nabral v prejšnji sobi) reševal nove probleme, videl več rešitev, druge, nove.

Problemov ne moremo reševati na ravni, na kateri so nastali – Einstein

Menim, da bi se vsi bolje razumeli, sploh pa poznali sebe, če nebi dopustili našemu ponosu, da nas tolče po prstih in nam ne dovoli naprej. Težko je iti čez samega sebe, vendar pa s tem pridobiš ogromno.

Sama se vedno bolj čim poslušat moj instinkt. Živimo v dobi, kjer vse okoli nas divja. Divjajo naše misli, ljudje okoli nas. . . Cel naš ritem divja po klancu s polno hitrostjo in zato smo zmedeni, negotovi, izgubljeni. Naše telo, misli, mi celi smo kot neko razburkano morje, ki pljuska na vse strani. Odsev sonca pa je najlepši na mirni gladini.

Kako se torej 'bojevati' s samim seboj? Jaz moje probleme z egom rešujem tako, da se učim potrpežljivosti, vztrajnosti, poslušanja, mirnosti. . .  Moje egoistične misli poskušam zaznati, nato pa se vprašam zakaj jih imam in zakaj niso pravilne. Svoj problem z egom rešujem tako, da se vedno postavim v vlogo nekoga drugega. In ko mi nekdo 'jamra' in pri meni išče pomoč in me prosi, da z njim rešim njegov problem,se vedno poskušam opomniti, da bi bilo boljše, če bi se postavila v njegovo kožo. Vsak izmed nas gre skozi neka obdobja in slabe dni, kjer se mu podira svet. In moja najhujša izkušnja je za nekoga lahko nekaj čisto majhnega, nepomembnega in obratno. Vendar pa je moja najhujša izkušnja v življenje enako močno kot tvoja najhujša izkušnja. In zato menim, da so že samo zaradi tega primerjave čisto 'mimo'.

Naj naše razpoloženje in skupaj z njim naš ego ne kvarita našega vedenja do nekoga drugega.

In s tem ne želim naprej predajati sporočila, da se moramo zatirati, sploh ne, ravno obratno, ne želim, da naš ego teptamo. Želim, da ga ozavestimo, se z njim spoznamo, ter kljub temu damo naprej človeku tisto, kar si zasluži. Vsi so ti in ti si vsi.

Z ljubeznijo, Urška