RAZMIŠLJANJE - Realnost in vesolje

Realnost. To je zame nek pojem, ki mu kar ne pridem do dna, ne glede na to, koliko o njem razmišljam. In o realnosti razmišljam kar pogosto. In dolgo časa. Prvič sem se tej temi posvetila približno pet let nazaj. Na internetu sem opazila sliko, ki prikazuje, da je vesolje podobno našim možganom, našim živčnim celicam (nevronom). In začela sem razmišljati o tem kaj je res, o vesolju … Nekaj let za tem, pa je v javnost prišla novica, da so znanstveniki dokazali, da se vesolje širi. In začela sem razmišljati o tem. Zakaj se vesolje širi? Kam gre? Kaj je res?

Ker se na moji smeri študija ukvarjamo s tem kaj je res in kaj ni, kako se razlikuje medijski svet od našega osebnega sveta in o tem kako ustvarjamo skupen prostor s komuniciranjem, pa sem končno nabrala dovolj misli, da o tem tudi nekaj napišem. Čeprav je težko, ker misli kar letijo, neurejeno.

Prva stvar, ki bi jo rada omenila je ta, da sem prepričana v to, da obstaja več realnosti, v bistvu se mi ti zdi že nekaj logičnega. Luigi Piandello je rekel: "You too must not count too much on your reality as you feel it today, since like yesterday, it may prove an illusion for you tomorrow."

Sama si to razlagam tako, da vsi svoje realnosti ustvarjamo z našimi misli. Če nekaj misliš, to obstaja. Skupna realnost pa nastaja s skupinskim komuniciranjem, tako kot naša nastaja s komuniciranjem samih s seboj.

Prisluhni svojemu srcu. Tvoje srce pozna vse stvari, kajti iz duše sveta je prišlo in nekega dne se bo vanjo vrnilo. (Paulo Coelho) 

Velik del skupinske realnosti pa ustvarjajo mediji – s tem, o čimer poročajo. Če mediji poročajo o kriminalu, smrti, ubojih… Mi sami v svojem svetu lahko prilagodimo našo realnost na to, da na smrt nismo več tako občutljivi. Včasih so bili ljudje bolj pomirjeni s smrtjo in nasiljem zato, ker je zavzemala večji del njihovih življenj. Če je človek umrl pri 40 letih, je bil pri njegovih 20 že na sredini njegove življenjske dobe. In vse kar se nam dogaja, vse kar mislimo in vse kar posledično s temi mislimi ustvarjamo, se odraža v realnosti. Če bom mislila, da danes ne izgledam dobro, bom za vsakega, ki me bo pogledal predvidevala, da me opravlja ipd. Moje misli bom tako prenesla v realnost. Če bom mislila, da sem lahko sprejeta na novinarstvo, se bom potrudila po najboljših močeh. Spet bom moje misli prenesla v mojo realnost. Mislim, torej sem (Decartes), in s tem se popolnoma strinjam. Če misliš, da ne moreš narediti spremembe v svetu, je ne boš. 

Vsak sprejema svojo resnico in vsak v skladu s svojo resnico tudi igra igro življenja.

In če po tem, zgornjem odstavku mislim, da moje misli vplivajo na našo realnost, ali grem lahko še dlje? Čez poletje sem v roke vzela neko knjigo o bioterapiji in  tem, kako delujejo energije našega telesa. Z njeno pomočjo sem prišla do spoznanja, da se naša energija lahko na nek način povezuje s kakršnimkoli elektromagnentnim(EM) valovanjem (v smislu, da lahko med energijo in EM valovanjem postavim neke vzporednice).  Prav tako kot EM valovi se tudi naša energija sprošča v okolje v nekih frekvencah. Lahko si predstavljaš, da si atom. Tvoje telo (z njim pa tvoje bistvo) je jedro atoma. To, kar oddajaš pa so tvoje ovojnice. Ustvarjeni pa smo iz milijon in milijon atomov. Zakaj torej misliš, da nimaš moči? In če neko realnost zaznavamo z očmi, očesi, nosom, kožo in jezikom, drugo zaznavamo z našim instinktom. Z našim občutkom za to kaj je prav in kaj ni, tisti prvi 2 sekundni občutek, ki te preplavi, ko na nekaj pomisliš. In pomembno se mi zdi, da ta občutek razvijamo, menim, da bomo le tako prišli do našega 'poslanstva'. Le tako bomo počasi in postopoma začeli iskati sebe v stvareh, ki nas obdajajo, tako boš lahko vzpostavil/a povezavo sam/a s seboj.

Če grem spet nazaj na ta moj atom. Če si ti atom in se svoje energije ne zavedaš, na njej težko gradiš. Zato te tudi drugi (menim) ne zaznajo tako močno in ti ne zaznaš drugih. Če pa imaš veliko energije, pa je tudi več oddaš. Tako kot pri atomu, več kot ima energije, več ima elektronov - več ovojnic. Tako, kot čez elektronsko ovojnice, naša snov prehaja v energijo. Ko razmišljamo, se učimo in komuniciramo se nam to kaže na sivi možganski skorji – z gubanjem. Sama pa verjamem v to, da se prav tako v okolje sprosti neka nova energija. Naredimo neke nove povezave, neke energijske povezave. Vsaka misel in vsako dejanje v naš prostor pošljeta neko obliko energije. In verjamem tudi, da se to ne dogaja le pri ljudeh, pač pa pri vsakem žive bitju. V vsakem izmed nas je neskončno realnosti, neskončno mask (Piadello), neskončno vesolj. 

Ena realnost je naša družbena realnost, druga je realnost z našim prijateljem, tretja z našo družino, četrta z našim šefom, peta je realnost, ki jo imamo sami do sebe…

Mogoče sem šla z naslednjimi mislimi že v ekstrem, vendar pa sem razmišljala tudi o tem, da glede na to, da je realnost večine ta otipljiva-materialna realnost, so telesa le neki 'pretvorniki', ki naše signale transportirajo v nam znano, otipljivo obliko. Tako ko 'wifi' potuje po zraku, nam pa se na zaslonu pokaže neka informacija. Tako kot lahko elektroni atoma preskakujejo iz ene ovojnice na drugo, ko se doda oz. odvzame neka energija, tako naša energija lahko vpliva na ljudi okoli nas. Če boš svoje misli sam pretvoril v realnost, boš lahko živel svojo. Če tvojih misli ne bo pretvoril v svojo realnost, pa bo živel realnost nekoga drugega. In če smo trenutno naravnani na to materialno realnost, vidimo, vohamo, ČUTIMO le stvari, ki imajo tak tip oblike, kaj bi se zgodilo, če bi naše 'antene' obrnili v drugo smer? Bi se odprli neki novi realnosti, katera za naš še ne obstaja,pa čeprav na vse nas močno vpliva?

Z ljubeznijo, Urška

__________________________________________________________
če koga zanimajo tudi moje pesmi : https://potopisezmano.blogspot.com/